|
Kuzle
Prazna generacija s polnimi žepi
Po
Pankrtih, Lublanskih psih, Carini in Buldogih se gibanju vračanja
slovenskih pankerskih legend zdaj pridružujejo še idrijske
Kuzle. Toda njihova vrnitev je unikat: ker svojih komadov nikoli niso
zares posneli in izdali plošče, so vse to naredili zdaj –
in to z enakim zvokom, držo in energijo kot pred 30 leti. Neverjetno!
No, Kuzle
pravijo, da jih k temu nikakor ni spodbudila oživitev panka niti to, da
bi se Dare Kaurič naveličal popposkočnic pri skupini Kingston, pač pa
tehnične možnosti, ki danes že omogočajo v domačem studiu snemati
kakovostno in brezplačno. In presenetili so še sami sebe: pri 45
letih zvenijo tako ali še bolje, kot so pri sedemnajstih.
Presenetili so še posebej zato, ker pevec Bojan Lapanj –
Buni zadnjih 30 let sploh ni pel!
Mešanica punc, psihičnih bolnikov in rudarjev
Iz besedil pesmi, kot so Prazna
generacija, Vahid Vahid, Vse je isto, Ne vi mislt, Star in gnil,
Naredte revolucijo, ki so zdaj izšle na albumu Še pomnite
Kuzle, tovariši?, veje uporništvo proti nekdanjemu
sistemu. Nastale so med letoma 1980 in 1982 v kraju, kjer razmere
še zdaleč niso bile rožnate. »Leta 1980 je šel
rudnik počasi v zaton, Idrija je bila čisto siva, hkrati pa je vsakega
prvega septembra na vzgojiteljsko šolo prišlo tristo
novih punc. In prav ta mešanica punc, bolnikov iz psihiatrične
bolnišnice, rudarjev, socializma in alkohola je bil idealen
kotel za Kuzle.« Kotel frustracij in norčevanja, ki so se stopili
v 21 povprečno manj kot dve minuti trajajočih izbruhov.
Nad »naciste« z lopatami
Seveda so fantje prihajali navzkriž s sistemom. Pa ne le zaradi
besedil. »Zaradi hrupa na vajah, zaradi grafitov, ki smo jih
pisali po Idriji … Znana je zgodba, ko smo na tablo Idrije
napisali Kuzlograd (smeh),« se spominja Buni. »Policija je
takoj vedela, kdo je to naredil. Prišli so k meni domov in sem
moral obljubiti, da bom to izbrisal. Seveda nisem! (smeh) V Kobaridu
smo imeli pa res frko. Igrali smo na povabilo zvezne mladinske delovne
brigade. Imel sem broško Dead Kennedys z napisom 'Nazipunks fuck
off!' s prečrtanim kljukastim križem. Pred koncertom priteče neki tip,
mi iztrga broško in steče stran. Potem pa zagledamo, kako gre
gruča razjarjenih delavcev z lopatami nad nas, češ da smo
nacisti. Jožef Školč jih je pomiril in nekako smo jim
dopovedali, da je ta broška v resnici protinacistična.«
Podobno je bilo z njihovim najbolj prepoznavnim komadom Vahid, Vahid.
Šlo je za eno prvih besedil v slovenski glasbi, ki so pozivala
proti nestrpnosti do južnih narodov, vendar je narobe razumljeno
(»Vahid, Vahid, pejt domov«) izzvalo celo polemike v enem
od časopisov, češ da je šovinistično.
Ne bi več bruhali
Čeprav Kuzle plošče nikoli niso izdale, so z demoposnetki in
koncerti pustile močan pečat v slovenskem panku. Potem so se
razšle: Iztok Turk je ustanovil Videosex (in tja tudi
»prešvercal« legendarno Mojo mamo), Dare Kaurič se
je s Kingstoni prebil med profesionalne glasbenike, basist Dušan
Moravec – Dule je režiser, Buni pa se je posvetil zasebnemu
življenju. Družbeni sistem se je medtem spremenil – je danes tak,
kot so si ga želeli takrat, ko so psovali socializem? »Daleč od
tega,« pravi Buni. »Naši vzorniki so bili The Clash
in tudi mi smo bili levičarji, večji od takratnih oblasti. Mi smo
hoteli le, da bi tisti sistem res deloval tako, kot je bil
zamišljen: socialna pravičnost brez privilegijev, nikoli pa
nismo sanjali o kapitalizmu.«
A vendarle: prazna generacija ima danes polne žepe, vsaj če pogledamo
nekdaj najglasnejše pankerje – Pera Lovšina,
Matjaža Gantarja in tudi Kauriča, ki je postal eden glavnih slovenskih
ustvarjalcev pophitov (Atomik Harmonik, Natalija Verboten, Zablujena
generacija …)! »V življenju se seveda dogajajo
spremembe, življenje te prisili vanje, treba je živeti in smešno
bi bilo, da bi še zdaj s sedemnajstletniki bruhal po parkih in
pel iste teme. In tudi ta vrnitev Kuzel je zgolj enkratna vrnitev iz
zabave, saj tudi nastopati ne nameravamo.«
Ja, leta vseeno terjajo nekaj davka, so si pa Kuzle zato zamislile
premeteno nadomestilo: na promociji v ljubljanskem Orto baru 28.
januarja bodo namesto njih te komade igrale štiri dvajsetletnice.
Alen Steržaj
Foto Iztok Bončina
|
|
|
